Nevziraja na tragediju, muki goloda, poterju rodnykh i blizkikh, geroj uchitsja prinimat svoju sudbu i dazhe v zhestokikh i nechelovecheskikh uslovijakh on pytaetsja obresti nadezhdu: "...ja oschutil, kak rastet, kak kopitsja vo mne gotovnost: ja budu prodolzhat svoju, ne podlezhaschuju prodolzheniju, zhizn. ...Net v mire takogo, chego by my ne perezhili kak nechto sovershenno estestvennoe; i na puti moem, ja znaju, menja podsteregaet, slovno kakaja-to neizbezhnaja zapadnja - schaste".